sreda, 19. oktober 2011

Dobro jutro!

Zanimivo je, kako smo si ljudje različni.

Zase vem, da zjutraj (skoraj) vedno vstanem z veseljem do novega dneva. Ni ga boljšega kot jutranji tuš, potem pa zajtrk. Danes bo sveži toast, ki je še in the making, pa zraven skodelica vročega metinega čaja s Cedevito. Pa sveži pomarančni sok bi tudi bil, če bi se moj mali možgan včeraj spomnil kupiti pomaranče. Potem pa pogledam okrog druge ljudi. Vsi zaspani, zdelani, tečni. Mogoče imajo razlog za neprespano noč, mogoče samo ne marajo juter, kakor komu paše. Razumeti jih ne morem, ravno tako kot oni ne morejo razumeti mene. Dokler smo vsi strpni in tolerantni en do drugega bo vse v najlepšem redu.

Včeraj bi morala dobiti testne naloge za delo, pa jih ni bilo. Cel dan čakanja in živčkanja je bil zaman, tako da bo danes kot kaže kar naslednji. Sovražim negotovost. In zavlačevanje. Glede na to, da se jaz potegujem za službo pri njih in ne obratno, pa bomo tudi to 'požrli'. V upanju, da čimprej dobim ta mail.

Pa še nečesa se učim te dni. In to je, da so kontaktne leče ne tako zelo nekomplicirana zadeva. :o) Včasih je težko katero spravit v oko, včasih iz očesa, vedno pa nastane problem, ko se leča postavi v napravilni položaj in začne 'rezati' v očesu. Pa tudi padanje leč iz oči smo že obdelali. Vse to v teh parih dneh, odkar se lotevam podviga. Še malo pa bom profi. XD

Tosat kliče, ker je želodček že pošteno lačen. Imejte lep dan! Salut!

P.s.: Še ena hitra slikica darilca:







torek, 18. oktober 2011

Predolgo

Predolgo je že, odkar je bil tale blog aktiven. Več kot 2 leti že. Ga verjetno sploh nihče več ne pogleda.

Nimam kaj zameriti, saj ga tudi jaz dolgo nisem. Pa ga verjetno tudi ne bi, če mi ne bi bilo dolgčas ker čakam na delo. Gremo lepo po vrsti.

V teh dveh letih in malo mi je uspelo počasi že zaključiti s faxom, čaka me samo še diploma, vse ostale obveznosti imam že od junija letos opravljene. Nisem več v študentskem domu, ker mi kot absolventu po bolonjskem sistemu ne pripada več subvencionirano bivanje pri njih (kar je totalni BS, pred tem so lahko absolventi bivali tudi po 6 let v domu). Bivanje v cenejšim študentskih domovih (pazi to) po ekonomski ceni pa je krepkih 120€ na mesec, kar je v marsikaterem primeru dosti več kot pri privatnikih, seveda pa je to skoraj dvakratnik subvencije za isti dom. Ampak je tudi ta problem že rešen, saj imam prijetno sobico v stanovanju v centru Maribora, s prijetnimi cimrami.

Vedno nam kot študentom razlagajo, da naj si čimprej poiščemo delo, pa se nihče ne zaveda, da nam kot bodočim bolonjskim diplomirancem, ki seveda nimamo v sklopu izobraževanja nobene prakse, nihče ne bo ponudil možnosti za delo. Vsi bi radi samoiniciativo, pridnost, poštenost, pripravljenost učiti se. Vse to imamo. Nihče pa v oglas ne vpiše, da želijo tudi izkušnje. In zaradi pomankanja teh, posledično ne dobimo služb s svojega področja. Še posebej je to težko na področju intelektualnega ustvarjanja, kjer so glavno orodje ideje in zmožnost uresničevanja le teh. Moja slaba izkušnja zajema predvsem to, da mi niso želeli ponuditi dela, hoteli pa so še več mojih idej in zamisli. Hvala, ne hvala.

Je bil pa včerajšni dan svojevrstna prelomnica, saj kljub temu, da trenutno opravljam delo od doma, to ne bo dovolj za vse potrebe in stroške, zato si iščem še drugo delo. In včeraj ob 13ih sva se z mojstrom (tako g aimenujem ker res ve, kaj počne) dogovorila, da dobim testno delo, da vidimo kako se ujamemo v načinu razmišljanja, nato pa bomo videli kako in kaj. Mislim, da je to velika priložnost zame, zate že hudo nestrpno pričakujem mail z navodili za delo. Res se želim izkazati, ker bi to pomenilo, da imam službo, kjer lahko delam to kar me najbolj veseli tudi proti plačilu, ne le kot dodatek.

Večer včeraj pa je prav tako bil nekaj posebnega, saj me je po dolgem času poklical prijatelj če imam čas za kakšno pijačo. Videli se nismo že vsaj pol leta, zato je bil klic še toliko bolj razveseljujoč in večer prav poseben. Poleg tega, da sva se 'zmlatila' za stare dobre čase, kot vedno, se je tudi spomnil name, in mi, čeprav pozno, podaril (letos) najlepše darilo za rojstni dan - štiriperesno deteljico.

Je bil pa še božiček zgodnji, ker sem pač trma in drugače ni šlo. :oP Moj dragi telefonček se je namreč odločil (že pred nekaj časa) da bo zvonil samo in izključno ko se bo njemu dalo. In to ne samo kar se opozoril tiče. Včasih baraba mala sploh ni dal signala, da me kdo kliče, ali zabeležil kjerkoli v logih, pa čeprav je tistemu, ki me je klical zvonilo v prazno. Kar postane hudo neprijetno, če te poskušajo priklicati za kakršno koli delo! Tako da se je moj dragi fant odločil, da mi podari Galaxy S, ker ga je on dobil in ga ne potrebuje. Tako velikega darila ne morem kar tako sprejeti, zato se je spomnil, da mi ga bo podaril za božič že kar oktobra. Zadevico je lično zapakiral v škatlo, zavezal s trakcem in ga 'podtaknil' pod najin bambus, ker smrekic pač ni bilo blizu. :o)

Wow, tole pa je blog post in pol za (ponovni) začetek in (ponovno) oživitev bloga.
Salut!

P.s.: Za fotke, ki jih vmes ni nastalo malo), pa se moram stegniti do torbe in jih s fotoaparat pretočiti na računalnik. Bom od prilike. Obljubim.

torek, 28. julij 2009

Happy B-Day!

Birthdays are good for you.
Statistics show that people who have the most live the longest!
HAPPY BIRTHDAY!

sreda, 10. junij 2009

sreda, 15. april 2009

Demo

Po smrti pride Bill Gates pred Sv. Petra.
Ta ga vpraša: "Bill, kam bova šla, v pekel ali v nebesa?" Bill razmišlja nekaj časa in se nato odloči, da bo pogledal kako izgledajo stvari v peklu. Nad videnim je presneto presenečen: divje zabave, neskončne količine alkohola in ostalih opojnih substanc, lepa dekleta, izvrstna glasba...
Ko pride Bill nazaj pred Sv. Petra, mu povse svojo odločitev: "Jaz grem kar v pekel, lep pozdrav!"
Vendar pa je po vrnitvi nazaj v pekel Bill neprijetno presenečen. Vse je zakajeno, povsod gori ogenj, o prejšnjem blišču ni ne duha ne sluha, seveda tudi alkohola in žensk ni. Po 14 dneh trpljenja je Billu dovolj in vrne se k Sv. Petru, češ, kaj se dogaja spodaj v peklu.
"Dragi moj Bill, tisto je bila samo demo verzija, to pa je resničnost!"

sreda, 18. marec 2009

Broken

Rarely do people even fall in love in their lifetime, most people don't beacuse they waste it with people etat they think they love and it only comes once in a lifetime. That special feeling, almost unearthly beacuse there is no other feeling that even comes close to it. There is no "I think I'm in love", nor limits on being in love, beacuse once you fall in love, you know it, once you fall in love, you love them with your whole heart not just parts of it.

When two fall in love, their souls combine, if one is happy the other one is, if one is sad the other one is, if one is dead the other one is...

It takes a minute to like someone, an hour to leave someone, but to forget someone takes a lifetime.

sobota, 14. februar 2009

Po sexu si je seveda treba pokrit joške!

Po hudem seksu, v sklopu katerega so oblačila letela na vse strani, ko so se jogiji trgali in odeje cefrale, se oba vležeta drug zraven drugega, vsa zadihana, tip je pokrit do pasu in je zgoraj brez, ženska pa si v sekundi odejo potegne do vratu. Zakaj že? Kaj ji je mogoče nerodno zraven tipa, ki mu ga je pravkar vlekla?

Tipi kričijo, ko jim punce razkužijo rano, ko pa jih nekdo ustreli in si iz rane morajo spraviti metek, pa tega skorajda ne opazijo. Čisto vsaka faking vrata na svetu je mogoče odpreti s kreditno kartico ali posebno ukrivljeno žičko. Zakaj nikoli nihče ne zaklepa avtomobilov? Omenjeni primeri so samo eni izmed vsaj tisoč filmskih klišejev ali stereotipov, ki mi zdaj padejo na pamet, videti pa jih je mogoče v povprečno štirih od 5 filmov.

A lahko prosim nekdo naredi film, ki ne bo klasično holivudsko skropucalo? A ne bi bilo kul, če pa v eni akciji junak ne bi rešil svoje ženske iz krempljev ugrabiteljev, pa bi se
zadeva končala s kakim nepričakovanim preobratom?

Filmski klišeji mi gredo namreč izjemno na živce. Milijontaužent jih je. Med tistimi, ki najbolj intenzivno pospešujejo prebavo, so vsekakor naslednji:

Kadar koli je filmsko sceno treba posneti v Franciji, jo bodo posneli v Parizu in zmeraj tako, da se bo v ozadju videl Eifflov Stolp. Četudi bodo v betonski kleti deset metrov pod zemljo, bo iz neke špranje seval odsev faking Eifflovega stolpa.

Obstaja večja verjetnost, da bo glavni akcijski junak ustrelil 20 ljudi, ki streljajo vanj, kot pa oni njega.

Sploh ni pomembno, če glavnega junaka napade večja skupina ljudi. Zmeraj se bodo postavili v vrsto in ga napadali eden za drugim, da bo seveda lahko obračunal z vsakim posebej. Bog ne daj, da bi pomislili na to, da se splača, če ga napadejo trije skupaj.

Ko igralci plačujejo znesek za taksi, nikoli ne pogledajo v denarnico, koliko denarja sploh imajo, preprosto vzamejo ven nek bankovec in ga vržejo taksistu. Pri tem pa zmeraj čudežno zadenejo pravo cifro.

Vse jebene telefonske številke se začnejo s 555. Celotne Združene države Amerike poznajo samo cifro tipa 555-XYZW. Bruhaš!

Tujci - denimo Rusi, ki velikokrat igrajo blazneže - tudi takrat, ko zraven njih ni nobenega Američana, govorijo angleško. To je ena večjih banalnosti sploh!

Zmeraj, ko glavni akterji vklopijo televizijo, je ravno takrat na njej novica, ki zadeva osebno njih. Še posebej v primeru, da bežijo pred policijo. Potem so ravno v tistem trenutku na vsaj desetih programih, zraven pa je seveda slika. Ponavadi takoj zatem ugasnejo televizijo in nikoli ne pogledjo novice do konca.

Služabnice so zmeraj ženske mehiškega porekla, najpogostejša imena zanje pa so ponavadi: Juanita, Rosa, Carlita...

Zmeraj, ko je nekdo v globoki nezavesti, ga iz nje lahko spravijo z vedrom hladne vode. Tudi če mu je pred tem na glavo padel tovornjak napolnjen z betonom.

Tudi takrat, ko voznik vozi avtomobil po čisto ravni cesti, je potrebno volan ves čas sukati levo in desno. Pač treba je. Da izgleda realno.

"Bad guy", ki nekje nastavi bombo, zmeraj zraven nje nastavi velik LCD zaslonček, na katerem se vidi, koliko časa še manjka do detonacije. Ja, ker je to full logično in normalno.

V filmih junaki zmeraj najdejo parkirišče točno pred zgradbo, v katero želijo vstopit.
Ko neka kura od babe beži pred psihotičnim morilcem, zmeraj pade. ZMERAJ! Na nekem sranju se spotakne, pri tem pa mora njen fant, ki je stekel že kilometer naprej, steči nazaj, jo dvigovati, pri tem pa seveda izgubita prednost pred morilcem, ta pa ju jasno slej ko prej ubije.

V grozljivkah NIKOLI ne vžge avtomobil.

Avtomobili v nesrečah zmeraj eksplodirajo. Kaka kozlarija. Avtomobili eksplodirajo res v izjemnih primerih, mogoče takih, da nekdo v rezervoar zabriše vžigalico. Drugače pa ne.

Šef policije je zmeraj črnec.

V grozljivkah bejbe v spodnjih hlačkah zmeraj raziskujejo temačne hiše, če slišijo kak čuden zvok. Pri tem najbolj na glas sprašujejo "Is anybody there?" - da jih morilec, v primeru, da je res v hiši, zagotovo sliši. In posledično zakolje. Nobena pička na svetu ne bi sama šla v temačno klet in tam stokrat vprašala, če se kje kdo skriva. Lepo vas prosim.

Če filmska junakinja želi ugotoviti, ali je morilec v hiši, je dovolj to, da se vleže v penečo kopalno kad. Morilec bo slej ko prej odprl vrata in jo zabodel.

Hrano iz trgovine junaki zmeraj prinesejo v rjavih vrečkah, ki niso nosilne, ampak jih je treba držati v rokah, iz vreče pa čisto zmeraj štrli francoska štruca kruha. Krnekaj!

Hočem izviren film brez klišejev!

A sploh obstaja kak tak, ki ne vsebuje niti enega omenjenega elementa? Po moje ne...

nedelja, 9. november 2008

WTF?!

Ok, tole je bil pa res hud šok...

Ker se je moj dragi računalnik odločil, da ne bo več delal in mu je potrebno zamenjati Hard Drive sem že od srede brez njega. Povezavo na net sicer imam, ampak kaj bom z njo, če nimam kam vtaknit kabla?! Mah, cel teden je bil prav čuden in se že zelo veselim, da ga bo prav kmalu konec.

Zaradi zgoraj navedenega razloga mi je tudi uspelo zamudit letošnjo podelitev Mtv nagrad. Ok, saj pravijo, da res ni bilo veliko za zamudit, ampak vedno me zanima, kakšna kuhinja dogaja in kdo bo 'premagal' koga. Rezultati so nekako pričakovani, razen enega, ki me je pošteno pretresel. KAKO ZA VRAGA SO LAHKO TOKIO HOTEL (hja, še vedno me morejo pozabit...) PREMAGALI LINKIN PARK, METALLICO IN FOO FIGHTERSE V KATEGORIJI NAJBOLJŠE KONCERTNE SKUPINE?!?!

Kr nekaj, sama kuh'na...
Salut!

ponedeljek, 29. september 2008

Spike Minoda & Chazy Chaz


Chaz: Last years at the Kerrang awards, Mike was so drunk, he didn't even know what he was saying.
Mike: You were drunk too.
Chaz: Yeah, but at least I knew what I was saying. :o)
Mike: ... Yeah, I don't remember a single thing. You only like me when I'm drunk.
Chaz: I like you, when you're sober, too. But you're funny, when you're drunk.

petek, 19. september 2008

Be yourself!

Be wild. Don't listen.
Music = Life.
Drinking = Fun.
Unless you're driving after.
Be unpredictable.
Touch people.
in any way possible
Say the truth.
Even if it hurts.
Do anything to accomplish your
every goal.
Be yourself.

torek, 16. september 2008

Povej mi kaj poslušaš in povem ti kdo si!

Menda ljudje z določenimi karakteristikami najraje poslušajo določene zvrsti glasbe. Vsaj tako trdijo znanstveniki, ki so opravili raziskavo na nekaj desettisoč ljudeh. Le ti so morali najprej kar se da podrobno opisati svoj karakter ter nato našteti še svoje najljubše glasbene zvrsti.

Rezultati so pokazali, da se ljubitelji določene glasbe opisujejo z zelo podobnimi pridevniki, glasbeni okus pa zelo pogosto vpliva tudi na stil oblačenja, v katere lokale in na kakšne prireditve zahaja posameznik ter kakšno besedišče uporablja.

Torej, glasbene izkaznice za nekaj najbolj popularnih zvrsti. Katera je vaša?

Rock: visoka samozavest, zelo ustvarjalni, delavni, dobro se počutijo v svoji koži, niso pa preveč prijazni ali radodarni
Indie: nizka samozavest, niso ravno garači, zelo ustvarjalni
Blues: visoka samozavest, ustvarjalni, komunikativni, se ne obremenjujejo s seboj
Klasična glasba: enake lastnosti kot ljubitelji bluza, le da niso tako odprti
Heavy metal: zelo ustvarjalni in zadovoljni v svoji koži, ne pa zelo odprti ali delavni
Reggae: visoka samozavest, ustvarjalni, ekstrovertirani, prijazni, radodarni in sproščeni, ne pa zelo delavni
Country: zelo delavni in odprti
Plesna glasba: ustvarjalni in komunikativni, ne pa prijazni ali velikodušni
Rap: visoka samozavest, odprti

Osebno se sicer ne strinjam popolnoma z oznakami, ampak hej, če ima znanost prste vmes...

Pa ja...
Salut!

nedelja, 7. september 2008

VN Belgije 2008

Dramatičen razplet dirke za VN Belgije! Ja pa ja de...

Po včerajšnjih kvalifikacija, ki Ferrariju nisli ravno najbolj uspele, se je štart razpletel skoraj sanjsko. Massa je sicer z drugega mesta malce zaspal na samem štartu in padel na tretje, medtem pa je Raikkonen štartal odlično in se s četrtega mesta že v prvem krogu prebil na prvo. Vso dirko je suvereno vodil in imel vse pod nadzorom, nato pa se je 4 kroge pred koncem vreme skisalo in dež je skoraj povsem uničil dirko. Najprej je Kimija dohitel in nekajkrat prehitel Hamilton, nekajkrat ga je na morki stezi zavrtelo, tik pred vstopom v zadnjo šikano pred štartno ravnino pa ga je odneslo s steze naravnost v zid.

Ravnokar so sicer povedali, da zadnje trčenje med Kimijem in Lewisom preučujejo komisarji, kar pomeni da vrstni red še ni povsem dokončen, trenutno izgleda takole:
1. Hamilton
2. Massa
3. Heidfeld
4. Alonso
5. Vettel
6. Kubica

V točkovanju za pokal je Hamilton še vedno v vodstvu, 8 točk za njim zaostaja Massa, Raikkonen je padel na četrto mesto po (še eni) ničli, prehitel ga je Robert Kubica. V točkovanju konstruktorjev še vedno vodi Ferrari, sedaj 6 točk pred McLarnom, tretji pa je še vedno BMW Sauber.

Kaj naj rečem, upam, da bo naslednja dirka, ki je že čez dober teden dni in jo grem spremljat v živo (!!!), manj kaotična in bosta oba naša (Ferrarijeva!) na stopničkah. Pustimo poraz in razočaranje za seboj in z dvignjeno glavo naprej!
FORZA FERRARI!!!

Sicer je pa naše vreme skoraj tako skisano kot Beljgijsko... Ne pustite si uničiti dneva nekaj oblakom in dežnim kapljam...
Salut!

sobota, 6. september 2008

Bogomoljka

V garaži se zadnjih nekaj dni zadržuje bogomoljka, ki je nadvse bojevita in, očitno, ne mara slikanja, saj mi je med mojimi poskusi ujeti najboljši posnetek dvakrat (!!!) zlezla na fotoaparat in sploh ni hotela dol. Od vseh slik, tudi tistih posnetih s telefonom, da bi mi uspelo zabeležiti kako čepi na fotoaparatu, sta resnično uspeli le dve... Pa takšna fotogeničnost...

Presodite sami. Salut!



petek, 29. avgust 2008

Dan zmage!

Daje me odvisnost. In preden kdo skoči do stropa od presenečenja/groze/nejevere/česarkolidru
gega, NE, niso se me polastile droge, NE kadim, NE , ni kriv alkohol. Moja odvisnost se imejue GLASBA.

In kot vedno, kadar grem v 'šoping', me je tud včeraj zaneslo v trgovino z glasbo. Z menoj pa je odšel cd Rock Partyzanov. Nič posebnega, bi rekel kdo. Meni pa je nekaj posebnega. Ta teden se je namreč po radiu vrtela pesem, ki mi je bial blazno všeč, vendar pa sploh niso povedali naslova/izvajalca. Sms na številko radija, odgovor nazaj, jupi! Šlo je za pesem Rock Partyzanov, Najlepše balade Mix.

Dan zmage - Sklepna misel
Nekateri pravijo, da slovenska glasba ni nič posebnega. Veliko pa nas misli, da tako razmišlja le peščica upognjenih hlapčevskih hrbtov in da velika večina slovencev ceni svojo glasbo in jo ponosno nosi v svojih srcih.
Zato je pred vami slovenska glasbena čitanka za staro in mlado, ki nas z domačimi izvajalci in njihovimi pesmimi, popelje skozi čas, od naših malih nog, pa vse do današnjih dni. Od prvomajskoh partizanskih budnic, do zimzelenih popevk, od ponarodelih kantavtorjev, do popa in rocka sedemdesetih in osemdesetih, od punka in novega vala, preko rock balad, do hitov iz devetdesetih let.
Izbor pesmi smo prilagodili svojemu osebnemu okusu in prav gotovo bi lahko na to zgoščenko uvrstili še marsikateri slovenski hit. No, pa harmoniko smo postavili v kot, naj malo počiva v izbi. Potrudili smo se, da po najboljših močeh predstavimo naši in tudi mlajšim generacijam, raznovrstno in predvsem bogato zapuščino slovenske glasbene scene.
Ta izdelek je poklon slovenski glasbi, njenim avtorjem, izvajalcem in publiki, ki z njo živi, diha in jo spremlja že desetletja.
Kako nam je uspelo, pa presodite sami!
Vaši Rock Partyzani

Za domovino s Partyzani naprej!