Predolgo je že, odkar je bil tale blog aktiven. Več kot 2 leti že. Ga verjetno sploh nihče več ne pogleda.
Nimam kaj zameriti, saj ga tudi jaz dolgo nisem. Pa ga verjetno tudi ne bi, če mi ne bi bilo dolgčas ker čakam na delo. Gremo lepo po vrsti.
V teh dveh letih in malo mi je uspelo počasi že zaključiti s faxom, čaka me samo še diploma, vse ostale obveznosti imam že od junija letos opravljene. Nisem več v študentskem domu, ker mi kot absolventu po bolonjskem sistemu ne pripada več subvencionirano bivanje pri njih (kar je totalni BS, pred tem so lahko absolventi bivali tudi po 6 let v domu). Bivanje v cenejšim študentskih domovih (pazi to) po ekonomski ceni pa je krepkih 120€ na mesec, kar je v marsikaterem primeru dosti več kot pri privatnikih, seveda pa je to skoraj dvakratnik subvencije za isti dom. Ampak je tudi ta problem že rešen, saj imam prijetno sobico v stanovanju v centru Maribora, s prijetnimi cimrami.
Vedno nam kot študentom razlagajo, da naj si čimprej poiščemo delo, pa se nihče ne zaveda, da nam kot bodočim bolonjskim diplomirancem, ki seveda nimamo v sklopu izobraževanja nobene prakse, nihče ne bo ponudil možnosti za delo. Vsi bi radi samoiniciativo, pridnost, poštenost, pripravljenost učiti se. Vse to imamo. Nihče pa v oglas ne vpiše, da želijo tudi izkušnje. In zaradi pomankanja teh, posledično ne dobimo služb s svojega področja. Še posebej je to težko na področju intelektualnega ustvarjanja, kjer so glavno orodje ideje in zmožnost uresničevanja le teh. Moja slaba izkušnja zajema predvsem to, da mi niso želeli ponuditi dela, hoteli pa so še več mojih idej in zamisli. Hvala, ne hvala.
Je bil pa včerajšni dan svojevrstna prelomnica, saj kljub temu, da trenutno opravljam delo od doma, to ne bo dovolj za vse potrebe in stroške, zato si iščem še drugo delo. In včeraj ob 13ih sva se z mojstrom (tako g aimenujem ker res ve, kaj počne) dogovorila, da dobim testno delo, da vidimo kako se ujamemo v načinu razmišljanja, nato pa bomo videli kako in kaj. Mislim, da je to velika priložnost zame, zate že hudo nestrpno pričakujem mail z navodili za delo. Res se želim izkazati, ker bi to pomenilo, da imam službo, kjer lahko delam to kar me najbolj veseli tudi proti plačilu, ne le kot dodatek.
Večer včeraj pa je prav tako bil nekaj posebnega, saj me je po dolgem času poklical prijatelj če imam čas za kakšno pijačo. Videli se nismo že vsaj pol leta, zato je bil klic še toliko bolj razveseljujoč in večer prav poseben. Poleg tega, da sva se 'zmlatila' za stare dobre čase, kot vedno, se je tudi spomnil name, in mi, čeprav pozno, podaril (letos) najlepše darilo za rojstni dan - štiriperesno deteljico.
Je bil pa še božiček zgodnji, ker sem pač trma in drugače ni šlo. :oP Moj dragi telefonček se je namreč odločil (že pred nekaj časa) da bo zvonil samo in izključno ko se bo njemu dalo. In to ne samo kar se opozoril tiče. Včasih baraba mala sploh ni dal signala, da me kdo kliče, ali zabeležil kjerkoli v logih, pa čeprav je tistemu, ki me je klical zvonilo v prazno. Kar postane hudo neprijetno, če te poskušajo priklicati za kakršno koli delo! Tako da se je moj dragi fant odločil, da mi podari Galaxy S, ker ga je on dobil in ga ne potrebuje. Tako velikega darila ne morem kar tako sprejeti, zato se je spomnil, da mi ga bo podaril za božič že kar oktobra. Zadevico je lično zapakiral v škatlo, zavezal s trakcem in ga 'podtaknil' pod najin bambus, ker smrekic pač ni bilo blizu. :o)
Wow, tole pa je blog post in pol za (ponovni) začetek in (ponovno) oživitev bloga.
Salut!
P.s.: Za fotke, ki jih vmes ni nastalo malo), pa se moram stegniti do torbe in jih s fotoaparat pretočiti na računalnik. Bom od prilike. Obljubim.
