Današnji dan ne bi bil popoln brez te novice: Koncerta Tokio hotela ne bo!
Veliko bo smrkavih nosov, veliko bo razočaranih, ampak hvalabogu ne bo histeričpnega navala najstnic in njihovih mam v Ljubljani. Verjamem, da so si slednje precej oddahnile, ker jim ne bo treba skupaj z njihovimi 8-letnicami poslušati nekega nemškega kvazi popa. Upam samo, da ne bodo zdaj vsa dekletca na plano žiletk potegnila in rezala žile. Ni vredno, pa še statistiko nam bodo še bolj pokvarile, ker je že tako veliko število samomorov pri nas.
Po zloglasnem kiksu, ki sliši na ime Tokio hotel in je že bil omenjen enkrat na tem blogu, seveda mi ga ne pustijo pozabiti, mi je uspelo malo pobrskati po internetu kaj je to zaena pošast. In rezultati radovednosti niso niti najmanj navdušujoči.
Če kdo trdi, da je mulcem iz Nemčije uspelo, se moti, in to ne samo 100 ampak 400 na uro. Za njimi stoji celotna profesionalna ekipa, od glasbenih producentov, tekstopiscev, aranžerjev, stilistov, snemalcev in ostalih, ki skrbijo, da v medijskem svetu dajejo vtis da so oh in sploh IN in da moraš poslušati njihovo glasbo (če se smem tako izraziti seveda) in si idiot če tena ne počneš. Nasedaj jim seveda le najstnice, ki sploh še ne vedo da imajo glavo za razmišljanje. Fantje (Res, ne hecam se, v bendu so 4 FANTJE) so le fasada timskega dela, vendar sami tega ne bodo priznali, ker se jim prelepo godi.
Če bi torej merili uspeh glasbenikov po tem, koliko izvodov albumov, singlov in ostale krame prodaj, ter koliko zaslužijo, je najbolje da kar ukinemo pojem "glasba" in se spustimo v poslovne vode. Namesto glasbeniki bodo biznismeni, namesto glasbe pa bodo delali biznis. ASimple as that. In večina današnje scene sestoji iz tega plus še nekaj starih mačkov, ki to počno iz veselja in ne zaradi denarja.
Vsak, ki se vsaj malo spozna na glasbeno sceno se bo (verjetno) strinjal z mano, če rečem, da naj raje takšni kvazi glasbeniki ostanejo doma pred računalniki in pustijo prostor na sceni tistim, ki resnično želijo igrati in to počnej s srcem in dušo. Ni važno, če se v živo drugače sliši kot na albumu, bistveno je, da nastopajoči pusti svoje srce in dušo na odru. In publika takoj pozai, kdo je pripravljen to storiti, kdo pa pride gor le za denar. Viva la publica!
Ni komentarjev:
Objavite komentar