Priznam, ne vozim čisto po učbeniku. Ampak se trudim, res se trudim... (Brez smeha prosim.) Tudi parkiram bolj ali manj prijazno okolju in drugim. Vsak ima svoje trenutke, priznam. Tudi moji so že bili... Ampak to je druga zgodba, morda kaj več kdaj drugič.
Po dolgem času sem se danes spet odpravila na trening z avtomobilom. In celo uspela dobiti parkirni prostov v prvem poizkusu. (Ponavadi moram narediti vsaj 2 kroga, preden lahko parkiram.) Potisnem avto naravnost (kar mi večinoma uspeva) na parkirni prostor tako, da lahko obe vozili s strani odpeljeta brez težav. Vse lepo in prav, če me ne bi po treningu čakalo presenečenje. Nekdo je tako genialno parkiral, počez na svoj in še na pol mojega parkirnega prostora. Pa seveda še pol na drugi strani. Meni se mudi, M. tudi nima v nedogled časa. Kaj storiti? Nič drugega mi ni preostalo, kot da skušam dobiti svoj avto ven. Šlo je za centimetre, vendar mi je uspelo! Brez bljižnjega srečanja!
Ok, uspelo mi je. Ampak to ni bistvo. Razjezi me dejstvo, da če bi se končalo kakorkoli drugače, kot se je, bi neumni lastnik parkiranega avta krivil mene! Za lastno neumnost bi bili krivi drugi! Kdorkoli že tako parkira, naj ne bo presenečen, če ga bo kdaj čakalo kakšno presenečenje. Nekdo ne bo imel toliko krompirja kot jaz danes.
Torej: Vsi ki ne znate parkirati tako, da ne ogrožate svojega avta in avtomobilov drugih, NAZAJ V AVTO ŠOLO! Ali pa na prazno parkirišče, vadit parkiranje znotraj dveh (!!!) črt, ne čez tri parkirne prostore.
Slaba volja pač. In še vedno preveč dela, ki se ne bo samo naredilo. Rajši se poslovim, preden zagrenim še koga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar