Že nekaj časa se okoli naše hiše vozi čuden človek. Vedno na kolesu, v soncu, snegu in dežju, pride in stoji pred hišo. Včasih stopi s kolesa, včasih ne. Pride in potem več ur samo stoji. Stoji in opazuje. Danes je bil spet tu.
Takšnih ljudi ne razumem. Kaj imajo od tega? Ok, imejte svoje muhe ampak ni jih potrebno delit z vsemi, ki (po naključju?!) živijo blizu. Zoprno je srečati takega človeka. Ker nikoli ne veš, kaj imajo za bregom. Nikoli ne veš, kdaj ti bo kdo za vrat skočil in te zabodel. Hvala ampak ne hvala. Izvajajte svoja čudaštva še naprej, ampak spravite se že stran.
Ok, saj priznam, danes sem precej slabe volje. Z razlogom. Zima me je namreč še drugič letos (pa smo šele marca!) postavila pred dejstvo, da sem kekec. Ko je že vse kazalo, da se bo zares poslovila, nas je danes spet zasnežilo. Seveda se je tudi močno ohladilo, tako da je bilo zopet potrebno poseči po eskimskih pripomočkih. Zraven sodi še mrzel veter, ki prepiha do kosti. Jah, bo pač potrebno še nekaj časa potrpeti, da bomo šli lahko spet rolat. Zna se pa še celo zgoditi, da bodo imeli starejši občani prav in bo velika noč bela... Upajmo da ne...
Ni komentarjev:
Objavite komentar